O nas

Ko bom velik, bom čebelar! In res sem …

Rodil sem se marca 1982 v družini, ki ni imela čebelarskih korenin, a že kot majhen deček oboževal živali. Najprej so me, kot se za vsakega otroka na deželi spodobi, zanimale kokoši, zajci, race, kasneje morski prašički itd. Nekje okrog leta 1994, ko sem obiskoval 6. razred osnovne šole, smo z družino odšli na neko prireditev, kjer nam je očetov prijatelj pokazal trota, meni pa povedal, da je to matica. Ker kot popoln laik tega nisem vedel, sem mu verjel in z zanimanjem poslušal njegovo pripovedovanje o čebelah. To me je zelo navdušilo in takrat sem sklenil, da bom tudi jaz imel čebele. Na enem izmed kasnejših obiskov pri tem gospodu, mi je le-ta podaril knjigo Čebelarstvo iz 1982. Čez zimo sem to knjigo pridno in vestno prebiral, se učil o življenju, boleznih, pridelkih čebel itd. Ko pa je nastopila pomlad, sem pri sedaj že pokojnemu čebelarju g. Grmeku iz sosednje vasi, kupil prvo čebeljo družino s panjem, eno pa mi je podaril. Dve leti sem, s pomočjo g. Grmeka, pridno čebelaril in pri njem tudi točil med, a je žal leta 1996 umrl in tisto zimo z njim tudi moje čebele. Tako sem si moral poiskati novega čebelarja mentorja, od katerega bi lahko kupil nove družine.

Spomladi leta 1997 sem naključno spoznal svojega naslednjega, sedaj žal že pokojnega mentorja, g. Fabjana, ki je ravno pregledoval družine, ko sem se peljal mimo s kolesom. Tako kot g. Grmek, mi je tudi g. Fabjan eno družino prodal, eno pa kar podaril. Takrat sem si tudi kupil lastno točilo in ostale pripomočke za čebelarjenje in pridelovanje medu. Od takrat sem pridno čebelaril in vsako leto postopoma povečeval število družin.

Pomlad 1998

Leta 1998 sem se včlanil v Čebelarsko zvezo Slovenije in Čebelarsko društvo Sežana. Najprej sem imel čebele na paši samo v rodni Tomačevici, leta 1998, sem posamične panje prevažal na akacijevo pašo v Branik in kasneje, skupaj z mentorjem, na obilno škržatovo pašo v Staro Goro pri Rožni Dolini. Leta 2000 sem od kolega čebelarja kupil posebej prirejeno avtomobilsko prikolico za prevoz 10 AŽ panjev. S to prikolico sem kasneje peljal na prav tako že prej omenjeno škržatovo pašo v Bilje in vsako leto na akacijevo pašo v Branik. Takrat sem prideloval cvetlični, akacijev in škržatov med.

Pomlad 2001

Od leta 2005 prevažam čebele na akacijevo, cvetlično, lipovo in kostanjevo pašo. Lokacije so čim bolj oddaljene od naselj, vinogradov in ostalih onesnaževalcev.

Leta 2006 sem prvič dal vzorec akacijevega medu na ocenjevanje v Sežano, kjer sem dobil bronasto priznanje in na to bil zelo ponosen.

Od takrat naprej dajem vzorce vsako leto na ocenitev, ko je ta le izvedena, tako da se na lastnih izkušnjah učim, kaj lahko še popravim in kaj izboljšam. Prenovil sem tudi čebelarsko opremo, kupil novo točilo, nove posode za med itd. Leta 2009 sem prejel šampiona – absolutnega zmagovalca tekmovanja, na regijskem ocenjevanju v Ilirski Bistrici, 2011 pa šampiona za najbolje ocenjen med na 12. mednarodnem ocenjevanju medov v Sežani. Vsako leto tako domov prinesem številna priznanja in odličja, ki potrjujejo, da je moje delo dobro in med najvišje kvalitete.


Vsako leto se udeležim tudi večih izobraževanj, saj vedno stremim k temu, kako kaj izboljšati, posodobiti in pripomoči k napredku v čebelarstvu. Redno opravljam tudi tečaje o varni uporabi in shranjevanju hrane, sodelujem z veterinarji in izpolnjujem čebelarski dnevnik, ki ga vsako leto potrdi naša veterinarka. Za zdravljenje uporabljam zdravila, skladna s predpisi in veterinarsko stroko, veliko pa delam tudi na tem, da do zdravljenja ne bi prišlo, saj redno izvajam vse apitehnične ukrepe za zatiranje varoje. Pri zdravljenju pa uporabljam kisline in ostale naravne sestavine, saj se držim načela, da je med v prvi vrsti zame in za mojo družino.

V letih 2010 in 2011 sem opravil začetni tečaj za čebelarje začetnike v Povirju, od oktobra 2011 do 2015 sem bil tudi mentor čebelarskemu krožku na Osnovni šoli Antona Šibelja-Stjenka Komen, kjer sem bil tudi sam zaposlen. Leta 2012 sem opravil in uspešno zaključil Nacionalno poklicno kvalifikacijo čebelar, tako da sem čebelar po srcu, duši in poklicu.

Moje čebelarstvo pa ne bi bilo to, kar je, brez pridnih rok moje »matice« in dveh malih nadobudnih pomočnikov, ki se kljub pikom še vedno vsak dan radi odpravijo pogledati čebelice in pomagajo, kar lahko.

Sem čebelar, ki najprej poskrbi, da je čebelicam lepo, vse ostalo je drugotnega pomena.